KORUZNI HROŠČ
DIABROTICA VIRGIFERA VIRGIFERA Le Conte

Ulov koruznega hrošča na Goriškem in v SV Sloveniji poleti 2003 pomeni razširjenje še enega nevarnega karantenskega škodljivca k nam. Največjo škodo dela njegova ličinka, ki objeda korenine koruze in s tem povzroča slabo rast koruze in poleganje. Koruzni hrošč se je k nam na Goriško razširil iz Italije, v SV Sloveniji pa iz Hrvaške in Madžarske. Ujet je bil na feromonskih vabah v Bukovici, na Ajševici in na Vogrskem.

Podroben opis škodljivca si poglejte na strani:
http://www.kis.si/slo/varstvo_rastlin/Podmeni/koruzni_hrosc.html
S potrditvijo ulova koruznega hrošča pri nas je tudi Slovenija na podlagi Odločbe evropske komisije EU2003/766/ES sprejela Pravilnik o fitosanitarnih ukrepih za preprečevanje širjenja koruznega hrošča (UL 21/2004), ki je začel veljati 20. 3. 2004. V pravilniku je posebej določeno območje žarišča, ki je območje okrog točke najdbe s polmerom 1km in pa varnostno območje, ki zajema še nadaljnih 5 km, torej skupno krog 6 km od točke najdbe koruznega hrošča. V naravi to pomeni, da je celotno območje Spodnje Vipavske doline od Črnič in Zalošč navzdol, območje na katerem veljajo ukrepi za omejitev širjenja koruznega hrošča.
Ukrepi, ki veljajo v območju žarišča napada (območje okoli potrjene točke ulova v polmeru kroga 1km):
- prepoved premeščanja svežih rastlin koruze ali njenih svežih delov izven žarišča napada v obdobju naleta,
- prepoved premeščanja zemlje s koruznih polj izven žarišča napada, ki velja preko celega leta za obdobje 2 let,
- prepoved spravila koruze v obdobju naleta,
- ustrezno kolobarjenje, pri čemer se koruza lahko na istem zemljišču goji samo enkrat v treh zaporednih letih, ali pa se v celotnem žarišču napada ne prideluje dve leti po zadnjem ujetju koruznega hrošča v tem žarišču,
- ustrezen postopek zatiranja koruznega hrošča na koruznih poljih v obdobju njegovega odlaganja jajčec v letu odkritja koruznega hrošča in v naslednjem letu,
- čiščenje kmetijskih strojev, ki se uporabljajo na koruznem polju, tako da se očistijo zemlje in njenih ostankov preden zapustijo žarišče napada,
- odstranjevanje samoniklih rastlin koruze na poljih, kjer se koruza ne goji,
- zgostitev mreže namestitve feromonskih vab.
V varovanem območju varnostnega območja (območje okoli potrjene točke ulova v polmeru kroga 1km do 6 km):
- ustrezno kolobarjenje, pri čemer se koruza na istem zemljišču lahko goji samo enkrat v dveh zaporednih letih, ali ustrezen postopek zatiranja.

Več o zakonodaji na spletni strani: http://www.furs.si/Diabrotica/Index.asp

V okviru predpisanega sistematičnega nadzora škodljivca je na Goriškem postavljenih 25 kontrolnih točk s feromonskimi vabami in rumenimi ploščami, kjer se tedensko preverja ulov koruznega hrošča.

Glede na veljavne ukrepe je sedaj siliranje koruze po zagotovilih uslužbencev FURS-a dovoljeno. Koruza se v območju žarišča lahko silira, če je hlev na območju žarišča in se torej koruza ne vozi izven območja žarišča.

RUMENA KROMPIRJEVA OGORČICA (Globodera rostochiensis Woll.)

Zakonodaja:
http://www.furs.si/svn/zvr/POSNadzori/Globodera/GloboderaPosObv/GloboderaPosObv.asp

Opis škodljivca:
http://www.kis.si/slo/varstvo_rastlin/Podmeni/krompirjevaogorcica.html

V Posočju je bila najdena rumena krompirjeva ogorčica, ki je ena od dveh v Evropi najdenih cistotvornih ogorčic ali nematod. Rumena in bela krompirjeva ogorčica spadata med karantenske škodljivce krompirja, ki povzročata hudo škodo in izpad pridelka. Pojavljata se v različnih bioloških rasah. Rumena krompirjeva ogorčica je razširjena na Nizozemskem, v Veliki Britaniji, v Nemčiji, odkoder tudi uvažamo semenski krompir.
KAKO OPAZIMO OKUŽBO ?
V okuženih nasadih se najprej pojavijo otoki zakrnelih rastlin, če pa je krompir zelo dobro gnojen in obdelan pa tega niti ne opazimo, le pridelek je precej zmanjšan. Hudo napadene rastline ostanejo majhne in slabotne. Pri zgodnjih sortah zgodaj porumenijo in odmrejo, pri poznih pa si včasih celo opomorejo in ponovno zacvetijo, ko so ostale rastline že zrele.

OPIS ŠKODLJIVCA
Rumeno krompirjev ogorčico ali nematodo opazimo v tleh na in ob koreninah krompirja kot bucikam podobne temnorjave kroglice, ki jih imenujemo ciste. To so odmrle samice, ki vsebujejo mlade ogorčice ali ličinke. Vsaka ličinka je obdana s posebno, jajčni lupini podobno ovojnico. Cista ima premer 0,5 mm in je edina razvojna oblika ogorčice, ki jo zlahka vidimo s prostim očesom.
Cista vsebuje običajno od 100 do 500 ličink, ki so torej s prostim očesom nevidne. Vsako leto se izleže nekaj ličink, ki se sprostijo v tla, nekatere pa lahko ostanejo neizležene več let. Ko posadimo krompir v okužena tla, se velika večina ličink izleže. Izležene ličinke se zavrtajo v krompirjeve koreninice in se razvijejo v samce in samice. Samice se odebelijo in postanejo okrogle; s svojim zadkom prodrejo na površino korenin kot bele ciste. Samci ostanejo vitki. Po oploditvi, samice oblikujejo 100 – 500 jajčec, ki pa se ne izležejo, temveč ostanejo znotraj otrdele kutikule tudi potem, ko samice poginejo in to so ciste.

Ciste so najprej bele, nato zlato rumene in po odmrtju samic temno rdečkasto rjave. Na okuženih rastlinah krompirja vidimo sedaj ciste pritrjene na korenine. Ob izkopu krompirja dozorele ciste odpadejo in ostanejo v tleh kot vir okužbe za naslednji nasad krompirja ali paradižnika.

KAKO ZMANJŠAMO OKUŽBO IN PREPREČIMO ŠIRJENJE
RUMENE KROMPIRJEVE OGORČICE (Globodera rostochiensis Woll.)

V okuženi zemlji je ogromno cist, ki jih zlahka prenašamo z zemljo vred na kolesih traktorjev in strojev, z obutvijo, prenašata pa jih tudi veter in voda. Najlažje jih prenašamo seveda s pridelkom krompirja, zato moramo biti pri prenašanju gomoljev z okuženih njiv in območja še posebej previdni.

Previdnost velja zato, da si ne bi zaradi nevednosti ali malomarnosti po nepotrebnem okužili še ostalih njiv na kmetiji ali razširili ogorčico še v sosednje kraje.
Zato je prav, da upoštevamo sledeče:
- ob izkopu krompir nalagajmo v prikolico ali posode iz katerih se zemlja pri prevozu ne bo otresala,
- krompir odpeljimo z njive naravnost na kmetijo in ga tam tudi porabimo,
- zemljo s prikolice ali posod operimo z vodo, ki naj ne odteka na njivske površine,
- krompir, ki ga želimo prodati oz. odpeljati s kmetije moramo oprati, ker bomo le tako gomolje temeljito očistili zemlje in s tem tudi ogorčic,
- krompir ni primeren za ponovno sajenje,
- na okužene njive priporočamo, da posejete takoj po izkopu krompirja oljno redkev ali belo gorjušico, ki zmanjšata prisotnost ogorčic v tleh tudi do 90%. Primerni sta za podor.

S setvijo oljne redkve in bele gorjušice po spravilu krompirja lahko zmanjšamo okuženost tal z ogorčicami. Koreninski sistem oljne redkve in bele gorjušice posesa ličinke nematod. Ličinke v rastlini propadejo, rane na koreninicah se zacelijo in s tem je razvojni krog ogorčic prekinjen. Pomembno je, da sejemo sorte, ki imajo sposobnost zmanjševanja okuženosti tal z ogorčicami.

Oljna redkev (Raphanus sativus L. var. oleiformis)
Oljna redkev je hitro rastoča rastlinska vrsta z belo vijoličastim socvetjem. Glede vode, toplote in hranil v tleh ni posebno zahtevna. Rastline preko zime propadejo, zato se spomladi ne pojavljajo kot nadležen plevel. Ker imajo rastline globok in širok koreninski sistem, tla zrahljajo in prezračijo. Posevek po potrebi pognojimo s 60 kg N/ha. Oljno redkev sejemo od julija do konca avgusta na medvrstno razdaljo 15 - 20 cm in na globino 2 - 3 cm. Oljno redkev lahko posejemo tudi napočez ročno ali s trosilcem gnojil in zabranamo s klinasto brano ali predsetvenikom.
Poraba semena je 25 - 30 kg/ha.
S setvijo oljne redkve se prisotnost ogorčic v tleh zmanjša lahko za 80-90%. Zmanjšuje tudi pojav železne pegavosti pri krompirju.
Sorti, ki zmanjšata okuženost tal z ogorčicami : Final in Radical

Bela gorjušica (Sinapis alba L.)
Je enoletna rumeno cvetoča rastlinska vrsta. Ima močan koreninski sistem, zato je odporna na sušo. Dobro uspeva tudi na višjih nadmorskih višinah. V tleh zmanjšuje prisotnost ogorčic. Primerna je tudi za vse, ki želijo ohraniti trajno rodovitnost, mikrobiološko aktivnost in visoko vsebnost humusa v tleh. Priporočena količina dušika za gnojenje je 60 kg N/ha. Belo gorjušico sejemo od julija do septembra na globino 2 - 3 cm ter na medvrstno razdaljo 15 - 20 cm. Tudi belo gorjušico lahko posejemo napočez ročno in zabranamo.
Za hektar potrebujemo 20 - 25 kg semena. Novejše sorte dajo tudi do 30% višji pridelek zelinja in zmajšajo prisotnost ogorčic v tleh za 90%.

Sorti, ki zmanjšata okuženost tal z ogorčicami : Achilles in Torpedo.

Med ukrepe za omejitev širjenja rumene krompirjeve ogorčice omenimo tudi sledeče:
- da na okuženo njivo lahko sadimo krompir ali paradižnik šele po 4 letih, pri močnejših okužbah tudi šele čez 8 let
- da izločamo samosevce,
- na okuženem območju sadimo le neokužen semenski krompir tistih sort, ki so odporne proti biološki rasi najdene krompirjeve ogorčice, kar pa lahko zanesljivo ugotovimo le s poskusi
Nekatere ukrepe za preprečevanje širjenja rumene krompirjeve ogorčice, lahko preberemo tudi v odredbi MKGP Ur.l. RS št.51/98.

Poljski majski hrošč (Melolontha melolontha L.)

Na Idrijskem na območju Zadloga in Idrijskega loga, nekaj manj pa na območju Črnega Vrha, Predgriž in Godoviča je bil v juniju 2004 močan nalet poljskega majskega hrošča ali »kebra« kot mu pravijo domačini.

Ob večerih v mraku so letali celi »roji« majskih hroščev iz obronkov gozdov na travniške površine. Popolnoma so objedli listje grmovja in dreves v bližini travnikov.
Odlaganje jajčec je bilo samicam olajšano, saj je travna ruša presledasta in redka zaradi lanskoletne suše in prizadetosti travnikov od ogrcev majskega hrošča še v letu 2002.
Vlažno in toplo vreme je omogočilo izleganje velikega števila ogrcev iz jajčec in na žalost je že sedaj koncem avgusta vidna škoda, ki jo z objedanjem korenin povzročajo ogrci. Travna ruša raste počasi in je skorajda brez korenin (že odstopa). Ob majhni smrtnosti preko zime se bojimo spet katastrofalnih škod in izpada pridelka krme v letu 2005.

Pripravila: Anka Poženel, univ.dipl.inž.agr.
Uredil: Andrej Murenc, kmet.teh.